JUDO

Ustanovitelj Juda je Jigoro Kano (1860-1938)

Judo je glede na število ljudi, ki se z njim ukvarja 3. sport na svetu, saj se z njim ukvarja preko 30.000.000 ljudi.

“JUDO vam omogoča, da najučinkoviteje uporabite telesno in duševno moč. Ko vadite napad in obrambo, plemenitite telo in duha, duhovno bistvo JUDA pa postane del vase notranjosti. Tako lahko izpopolnjujete sami sebe in prispevate nekaj k vrednosti sveta.To pa je končni cilj JUDA.”

Jigoro KANO

Razvoj juda

Najbolje nam razvoj JUDA opiše njegov ustanovitelj, profesor JIGORO KANO. ” V mladosti sem študiral umetnost ju-jitsa pri treh najboljših mojstrih tistega časa. Spoznal sem, da ju-jitsu ni samo zanimiv, ampak tudi uspešen za vadbo telesa in duha. Zato sem se namenil, da ga čimprej razsirim med ljudi. Vendar je bilo potrebno, da se stari ju-jitsu povzpne na višjo stopnjo, saj se bo samo na ta način razširil med ljudi.

Tako sem zbral vse dobre strani, ki sem se jih naučil v različnih šolah, dodal svoje osebne ugotovitve in dognanja, ter izdelal nov sistem za telesno kulturo, duhovno vadbo in športna tekmovanja. Imenoval sem ga KODOKAN JUDO. Kodokan pomeni “šola za učenje poti”. Resnični pomen poti je pojmovanje življenja.

Zakaj sem ga imenoval JUDO namesto jujitsu.

Najprej vam želim razjasniti pomen besed: JU pomeni popusti oziroma mehak, JITSU umetnost ali veščina, DO pot ali načelo. Tako pomeni ju-jitsu umetnost, sprva popustiti in končno pridobiti zmago, medtem ko pomeni JUDO pot ali načelo tega. Dandanes je ljudem lažje reči judo kakor ju-jitsu. Predno sem začel ljudi učiti svoj judo, so ta izraz uporabljali le v eni šoli jujitsa, v ostalih šolah pa zelo redko. Namenoma sem izbral ta izraz, da bi ločil svojo šolo od ostalih ju-jitsu šol. Vzrok, zakaj nisem izbral popolnoma novega imena pa je v tem, da KODOKAN JUDO, čeprav ima v primerjavi s starim ju-jitsom širše cilje in se tudi v tehniki dokaj razlikuje, sloni na tistem, česar sem se naučil od svojih prejšnjih učiteljev.

Sta pa se dva razloga, zaradi katerih sem opustil ime ju-jitsu.

Prvi je ta, da so nekatere šole ju-jitsa gojile tehnike metanja in zvijanja, ki so bile zelo nevarne, kar je ljudi odbijalo. želel sem pokazati, da to kar učim, ni nevarno, ampak da je ta judo po svoji miselnosti in namenu popolnoma druga stvar.

Drugi razlog pa je bil, da je tedaj, ko sem začel učiti svoj sistem, ju-jitsu postal razvpit. Nekateri mojstri jujitsa so osnovali skupine ter pričeli prirejati po deželi ekshibicijske dvoboje, pobirali so vstopnino in se z njo preživljali. Nekateri so šli celo tako daleč, da so prirejali dvoboje med profesionalnimi sumo rokoborci in borci ju-jitsa. Tako ponižanje nekoč zelo razvitega ju-jitsa se mi je upiralo, zato sem odvrgel naziv ju-jitsu in uporabil namesto njega izraz judo. Da pa bi ga ločil od jikishin šole ju-jitsa, ki je tudi uporabljala ime judo, sem svojo šolo imenoval kodokan judo, čeprav je naslov nekoliko dolg.”

Ko je bil JUDO 1882. ustanovljen, je imela dvorana za vadbo juda (“dojo”) blazine, ki so bile velike 4x 6 m. Učencev je bilo prvo leto 9. Zdaj je v Tokiu svetovno središče juda. Tu je velika zgradba z veliko osrednjo dvorano in z vec manjšimi. Te so namenjene tudi tujim studentom. Število ljudi, ki goje judo, pa se je povzpelo v milijone.

Pot do tega pa ni bila lahka. Vendar je kodokan že od žacetka premagoval ovire in v nekaj letih uspel, da je bil najboljši na svojem področju. V tem casu so se z ustalitvijo socialnih razmer na Japonskem, spet pričele pojavljati nove in stare ju-jitsu šole. Kodokanu so vsi priznavali visoka načela in ideale, vendar pa so dvomili o njegovih praktičnih odlikah in borbenih sposobnostih. Med glavnimi dvomljivci so bili pristaši starih šol ju-jitsa. Zato je kmalu prišlo do tekmovanja med kodokanom in borci ostalih šol. To je bila odločilna bitka, saj bi poraz imel za kodokan uničujoče posledice. Pod pokroviteljstvom poveljnika tokijske policije je kodokan 1886 z ekipo 15 tekmovalcev slavil popolno zmago. Zabeležili so 13 zmag in 2 dvoboja z neodločenim izidom.

Pot k uspehu je bila s tem odprta. Od takrat se je judo začel naglo širiti, najprej na Japonskem, kasneje pa po vsem svetu. To je hkrati tudi najboljša potrditev vrednosti, ne samo v načelih in idealih, temveč tudi v tehniki in praktični vrednosti.

NAČELA JUDA

JUDO je v bistvu moderna adaptacija starih borilnih veščin jujitsa, preoblikovan in vgrajen v sistem telesne kulture ter hkrati moderen borilni šport. Idejna in osnovna načela jujitsa »v popuščanju je moč« so učitelji starih šol povzeli iz slovite starodavne knjige o strategiji kitajskega stratega Huang Shihkon-a, ki je bila »sveto pismo« japonskih vojščakov fevdalne dobe. Jigoro KANO pa je razvil in dodal še načelo »največji učinek z najmanjšo močjo«. Spoznal je, da ima duševno stanje v JUDU prav tako važno vlogo kot popuščanje in moč. Načelo »najučinkovitejša uporaba duha in telesa« izpopolnjuje vrzeli vseh prejšnjih načel in je voditelj človekove osebnosti v življenju. V tem načelu se zbirajo telesne in duševne vrline v celoto, ki je najučinkovitejše orožje pred kakršnimi koli napadi. NAČEL je več, vendar pa je nekaj takih, za katere se upravičeno smatra, da tvorijo temelj, na katerem se gradi ves JUDO. Načela se med seboj prepletajo in dopolnjujejo, pri vadbo pa tvorijo zaključeno celoto.Omejili bi se predvsem na dve vrsti načel :

• Osnovna načela JUDA , ki se nanašajo predvsem na biomehanske in fizikalne zakone pri izvajanju tehnike.
• Etična načela JUDA, ki govore o etiki kot sistemu vedenja judoistov in njihovo dolžnost do družbe, pa naj bo to na treningu, tekmovanju ali zasebnem življenju

OSNOVNA NAČELA JUDA

Načelo največjega učinka

Nasprotnika se lahko premaga šele takrat, ko se mu s spretnim manevrom poruši ravnotežje. S tem so ustvarjeni pogoji, da se z »minimalno močjo doseže največji učinek«.

Rušenje ravnotežja se doseže na dva načina, ki zagotavljata najboljšo izrabo energije.

Načelo popuščanja

Nasprotnikovemu napadu se ne upirate. Smeri in sili njegovega napada prispevate se svojo, mu s tem poručite ravnotežje in ga s primerno tehniko premagate.

Načelo upiranja

Smeri nasprotnikovega napada se uprete s koncentracijo svoje energije in sile svojega gibajočega telesa v slabe točke njegovega napada ali položaja.

Načelo akcije in reakcije

Izkoriščate nasprotnikovo reakcijo za dosego cilja.

Pravilo – »uporabi majhno tehniko, da bi napravil veliko« ali obratno »uporabi veliko, da bi napravil majhno«.

AKCIJA – Napad »nazaj« v smeri nasprotnikovega hrbta npr. o soto gari – prva tehnika.

REAKCIJA – Nasprotnik se nagne in potisne s telesom naprej, kar se izkoristi za uporabo druge tehnike npr ippon seo nage in zmage.

Načelo pravega trenutka

To načelo temelji predvsem na tem, da svojo tehniko uporabite v pravem trenutku.

• ob nasprotnikovi napaki,
• ob nasprotnikovem napadu, ko začutite kaj namerava.

Načelo koncentracije energije

Tu gre za koncentracijo svoje celotne psihofizicne energije proti najslabši točki nasprotnikovega napada ali položaja. Pri pravilni uporabi tega načela se večkrat ustvari vtis, da pri JUDU ni potrebna moč. Vendar je moč za izvajanje tehnike vsekakor potrebna. Vtis, da se neka tehnika dela »brez moči« nastaja zaradi tega, ker jerazmeroma velika količina energije usmerjena tja, kjer je možen najmanjši odpor.

Načelo vzvoda

Za izvedbo tehnike je potrebno toliko manj moči, kolikor je ročica vzvoda daljša.

ETIČNA NAČELA JUDA:

Čeprav JUDO deluje na humanih načelih, prav lahko predstavlja zelo nevarno orožje. Zato veljajo za vsakega judoista stroga etična načela, ki določajo strogo etiko v JUDU. Slonijo predvsem na spoštovanju in medsebojnem razumevanju, ter določajo okvire lepega vedenja. Vsak judoist naj bi bil vzor mlajšim kot sportnik in človek v pravem pomenu besede. Pravi napredek športnika judoista je takorekoč nemogoč, ce pri gradnji svoje osebnosti zanemari notranjo vsebino JUDA.

Omejili se bomo predvsem na tri osnovne smeri :

Etika judoistov na treningu, tekmovanju in v osebnem življenju

• Življenje judoistov naj bi slonelo na osnovnih normah lepega vedenja in bontona, ter na spoštovanju in medsebojnem razumevanju.

Poleg tega pa naj bi veljalo se :

• nikoli dokazovati svoje moči in spretnosti z osvojenimi tehnikami, temveč s pravim športnim vedenjem,
• pravi judoist nikdar ne napada, vendar se brani le v nujnih primerih,
• judoist je dolžan braniti šibkejše,
• neprimeren je vsak komentar na odločitve sodnika, pa čeprav je prišlo do očitne nepravilnosti,
• v vsaki situaciji se je treba obvladati in ostati miren, ljubezniv ter dostojanstven,
• ni primerno dolžiti nikogar, niti sebe, če se je pripetila nesreča ali celo smrt,
• v primeru pođkodbe ni primerno glasno stokanje, temveč se mora na primeren način opozoriti sodnika, trenerja, zdravnika, ter mirno in brez panike pokazati mesto pođkodbe,
• pozdrav naj velja kot znak spoštovanja do prijatelja, nasprotnika, trenerja, starejšega in športa samega.

Osebna higiena in oprema

Osebna higiena naj bi bila lastnost vsakega judoista ter pomemben del vadbe in vzgoje mladine. V opremo vsakega judosta spada kimono (judogi), ustrezen pas, kopalke, natikači-copati, brisača, robec in povoj.

Veljalo pa naj bi se :

• na tatami stopite bosi, brez zlatnine ali podobnih osebnih okrasnih predmetov,
• kimono mora biti vedno čist in urejen,
• nohti in lasje pristriženi,
• po končani vadbi redno kopanje.

Hišni red in urejenost telovadnice

• pravočasnost na treningu ali pri tekmovanju,
• pri vsakem vstopu v dvorano (dojo) ali na blazino (tatami) primerno pozdraviti,
• na blazino le z bosimi nogami,
• pri razlagi trenerja spodobno sedenje ali klečanje,
• red in disciplina pri vadbi,
• vadba le tiste tematike, katero določi trener,
• storiti vse za varnost in čistočo vadbenega prostora.

Zaradi boljšega pregleda in celovitejšega pristopa k vadbi, se tehnike JUDA delijo na štiri velike skupine:

TEHNIIKA METOV ( NAGE WAZA )

Po prvi-osnovni razdelitvi tehnike metov, katerega je začrtal ustanovitelj JIGORO KANO, obstaja 40 metov. Z razvojem juda so nastajale še nove tehnike, vendar so to le izpeljanke osnovnih metov.

Zaradi lažjega pregleda JUDA in vsega kar se okoli njega dogaja, se tudi meti delijo po skupinah. V posamezni skupini so tehnike metov, ki se izvajajo z določenim delom telesa (npr.: z nogo – nozni meti), ali pa skupina metov, ki se izvajajo na določen nacin (npr.: s padcem svojega telesa – telesni meti).

Meti v stoječem položaju (TACHI WAZA)

• ROČNI METI (TE WAZA)
• BOČNI METI (KOSHI WAZA)
• NOŽNI METI (ASHI WAZA)
• METI Z OPRIJEMANJEM (MAKI KOMI WAZA)

Telesni meti (SUTEMI WAZA)

• TELESNI METI NAZAJ (MA SUTEMI WAZA)
• TELESNI METI NA STRAN (YOKO SUTEMI WAZA)

PARTERNA TEHNIKA ( KATAME WAZA)

Če met ni popolnoma uspel, se borba nadaljuje na tleh (v parterju).

• Prijemi, ki se izvajajo stoje (TACHI WAZA)

To so prijemi, ki se pričnejo izvajati stoje. Z njimi se lahko preide v parter, lahko pa se stoje tudi končajo.

• DAVLJENJA (SHIME WAZA)
• VZVODI ali VZVODNI PRIJEMI (KANSETSU WAZA)

Prijemi, ki se pričnejo izvajati na tleh (NE WAZA)

• KONČNI PRIJEMI (OSAEKOMI WAZA)
• DAVLJENJA (SHIME WAZA)
• VZVODI ali VZVODNI PRIJEMI (KANSETSU WAZA)

TEHNIKA UDARJANJA IN SAMOOBRAMBA ( ATE WAZA )

Tehnika udarjanja na življenjsko pomembne telesne organe se uporablja predvsem pri moderni samoobrambi.

Ta tehnika se pri JUDU poučuje in vadi le preko KAT (točno zaporedje tehnik – mojstrski pasovi). V tekmovalnem JUDU pa je bila v času, ko je JUDO postal OLIMPIJSKI ŠPORT, zaradi možnih poškodb prepovedana.
Pogosto so v samoobrambi meti, vzvodi, davljenja in udarci, ki so zaradi nevarnosti poškodb PREPOVEDANI v športni borbi.

• UDARCI Z ROKO (UDE ATE WAZA)
• UDARCI Z NOGO (ASHI ATE WAZA)

PRVA POMOČ ( KAPPO-KUATSU )

Pri starem ju-jitsu so bile metode prve pomoči ljubosumno čuvane skrivnosti, ki so jih mojstri v strogi tajnosti prenašali na svoje učence. Danes naj, v kolikor je mogoče, vse opravi športni zdravnik. Lahko pa se zgodi da športnega zdravnika ni. Takrat smo prisiljeni pomagati.

Kdo in kdaj lahko prične s treningi juda?

S treningi juda lahko pričnejo otroci že pred vstopom v osnovno šolo. Ni redkost, da se s to borilno veščino ukvarjajo tudi odrasli, ki so dopolnili že več kot 60 let. S tem športom se lahko ukvarjajo vrhunski športniki, rekreativci in ne nazadnje tudi ljudje s posebnimi potrebami.

Kako judo vpliva na razvoj?

Omenjeni šport zelo dobro vpliva na človekov telesni in duševni razvoj. Izredno dobre učinke doseže prav pri osnovnošolski mladini. Zanj je značilna izredna raznolikost gibanja. Prisotno je stalno menjavanje pozicij telesa v prostoru, na nogah, na rokah, kleče, leže, sede. Velika je angažiranost celotnega mišičnega in živčnega sistema. Razvija vse oblike moči. Športniki si s treniranjem tega športa pridobijo izjemno sposobnost vzdrževanja lastnega ravnotežja. Težje vaje in borbe zahtevajo od njih odločnost, pogum, samokontrolo, vztrajnost in ostale pozitivne osebnostne lastnosti. Dokazano je dejstvo, da se je pri otrocih, ki so pričeli trenirati judo njihov učni uspeh v šoli izboljšal tudi do 10%. Še posebno učinkovit pa se judo je pokazal pri najbolj problematičnih otrocih z vidika njihove socializacije.

V svetu je judo zelo razvit šport. Leta 1996 je bilo po podatkih Svetovne judo zveze v svetu registriranih 23.450.000 športnikov, kar ga uvršča na tretje mesto po popularizaciji med vsemi športi. V Franciji in na Japonskem imajo judo vključen v redni program športne vzgoje ali kot poseben učni predmet v osnovni šoli.

Kaj se športniki pri treningu naučijo?

Pri treningih juda se športniki naučijo tehnik padanja, ki jim zelo koristi pri učenju tehnik metov, kakor tudi v vsakdanjem življenju. Nadalje se naučijo izvajanja najrazličnejših metov in parterne tehnike. Parterna tehnika obsega tako imenovane končne prijeme, vzvodne prijeme in davljenja. Vse tehnike so zelo varne. Tiste pa, s katerimi bi bilo možno povzročiti poškodbe, so v judu strogo prepovedane in se jih judoisti ne učijo.

Kako premagati nasprotnika?

V judu je možno nasprotnika premagati z učinkovitim metom na hrbet, z obvladovanjem nasprotnika v končnem prijemu ter z davljenji in vzvodnimi prijemi s čimer se doseže nasprotnikovo predajo. Davljenja in vzvodni prijemi se pri mlajših starostnih kategorijah ne uporabljajo.

Kako potekajo tekmovanja?

Judo je olimpijski sport. Tekmovanja potekajo v posamični in tudi ekipni konkurenci. V Sloveniji tekmovanja v judu potekajo na različnih nivojih (klubska tekmovanja, tekmovanja osnovnih šol, tekmovanja srednjih šol…) in v različnih starostnih skupinah (mlajši dečki in deklice, starejši dečki in deklice, kadeti in kadetinje, mladinci, člani). Slovenska olimpijska ekipa v Atenah je štela pet judoistov. Najvažnejše pa je, da so ti judoisti v Atenah osvojili medaljo.